»Brežice so imele zaradi hitrega razvoja že v 13. stoletju svoj grad, vojaško posadko, sodišče in kovnico denarja, mestne pravice pa so dobile leta 1353.«
Ob koncu 15. stoletja je Brežice opustošil madžarski kralj Matija Korvin, znan tudi kot kralj Matjaž. Po desetletni vojni med njim in Habsburžani je mesto po podpisu mirovne pogodbe pripadlo slednjim in Brežice so tako postale deželno knežje mesto.
Pomembna prelomnica za mesto je bilo leto 1501, ko so Brežice dobile pravico do lastnega grba, ki se je ohranil do današnjih dni in kaže tri brda nad tekočo vodo, v ozadju pa piramido. Tekoča voda predstavlja Savo, tri brda dežele Štajersko, Kranjsko in Hrvaško, piramida za njimi pa vzhajajoče sonce.
»Brežice so postale pomembno upravno in obrtno središče spodnjega Posavja na štajerski strani.«
Brežice stojijo na stičišču rek in zgodovine. Reka Sava jih je postavila na zemljevid, z njo pa so prišli trgovci, blago, ideje. Ob njenem bregu so zrasle hiše, ki še danes pripovedujejo o bogatih trgovcih in živahnem utripu. Mesto je že v novem veku postalo središče obrti in uprave za spodnje Posavje.
Zgodovina ima o tem območju veliko povedati. Okolica današnjih Brežic je bila namreč poseljena že v prazgodovini, kar potrjujejo bogati keltski grobovi iz 2. stoletja pr. n. št., najdeni na območju nekdanjega sejmišča. Kraj se prvič pisno omenja leta 1241 z imenom Rain, kar v nemščini pomeni obala rečne struge. Slovensko ime »Brežice« namreč pomeni mestno naselbino na bregovih reke: breg – bregci – brežci – Brežice.
V 11. stoletju je območje prešlo pod salzburško nadškofijo in ostalo v njeni posesti vse do 15. stoletja. Mesto se je začelo hitro razvijati in že v 13. stoletju dobilo grad, sodišče, vojaško posadko in kovnico denarja. Leta 1353 je pridobilo mestne pravice in postalo upravno ter gospodarsko središče salzburške posesti v Posavju.
»Po 2. svetovni vojni je mesto dočakalo bolj optimistične čase in se je pričelo hitro razvijati.«
»Brežiški Slovenci« so, da bi se postavili po robu načrtni germanizaciji, ob koncu 19. stoletja v mestu ustanovili čitalnico, posojilnico in Narodni dom ter se tako zavzemali za širjenje narodne zavesti in se upirali prisilnem ponemčevanju. Med 2. svetovno vojno so Nemci iz mesta in okolice Brežic izgnali približno 17 tisoč ljudi, v izpraznjene domove pa naseljevali predvsem kočevske Nemce in priseljence iz Besarabije. 28. oktobra 1941 je bila ustanovljena Brežiška partizanska četa z nalogo, da prepreči izselitev Slovencev iz teh krajev. Po 2. svetovni vojni se je velik del Nemcev izselil iz Brežic.
Mesto se je začelo hitro razvijati in v sodobnem času lahko s ponosom govorimo o mestu z bogato tradicijo ter izrednimi naravnimi in kulturnimi znamenitostmi.
»Po kmečkem uporu leta 1515 je bil uničen brežiški grad, ki pa je bil v naslednjih letih obnovljen in je odigral pomembno vlogo med hrvaško-slovenskim kmečkim uporom leta 1573 pod vodstvom Matije Gubca.«
Leta 1515 je v kmečkem uporu mesto doživelo požar in uničenje, ko je skoraj 9000 kmetov napadlo grad in ulice. Toda iz pepela je zrasel utrjen grad, ki je kasneje odigral pomembno vlogo med hrvaško-slovenskim kmečkim uporom leta 1573 pod vodstvom Matije Gubca.
Brežice so konec srednjega veka pričakale kot pomembno trgovsko in obrtno središče v južnem delu Štajerske. V drugi polovici 16. stoletja je v Brežicah prevladal protestantizem in mesto je dobilo lastnega predikanta. V 17. stoletju so prišli novi obrazi in novi pogledi. Mesto je raslo ter postalo kraj, kjer so se srečevali svetovi – verski, gospodarski, kulturni. Frančiškani so tu zgradili frančiškanski samostan, okoli katerega je zraslo novo predmestje. Danes v teh zidovih domuje gimnazija Brežice.
Bogate pretekle zgodbe, ki še danes nagovorijo
Ob koncu 19. stoletja se Brežice niso uklonile pritiskom ponemčevanja. Domačini so ustanovili čitalnico, Narodni dom in posojilnico ter s tem jasno povedali, da je narodna zavest nekaj, kar se ne da izbrisati. Med drugo svetovno vojno je mesto doživelo eno najtemnejših obdobij, ko so skoraj
17.000 ljudi pregnali iz njihovih domov. V prazne hiše so naseljevali tujce, ulice so utihnile. Leta 1941 je nastala Brežiška partizanska četa, ki ni dovolila, da bi mesto ostalo brez duše, in po vojni so se stvari znova postavile na noge.
Danes so Brežice mesto termalne vode, vinorodnih gričev, šol, muzejev in domačnosti. Vsak, ki pride, začuti, da se tu skriva še nekaj več. Prideš tudi ti?